ŠOLA SKOZI ČAS
Ustanovitev in gradnja šole
Načrti za gradnjo so bili pripravljeni leta 1964. Gradnja se je pričela jeseni 1965. leta. Do zakasnitve je prišlo zaradi pomanjkanja denarja v času gospodarske reforme. Cena učilniškega, starega dela šole je znašala 300 milijonov starih dinarjev. Približno polovico tega denarja so prispevale tovarne Tam, Elektrokovina, Mariborska mlekarna, Pinus in druge. Danes bi gradnja stala 11 milijard 780 milijonov 164.941 tisoč tolarjev. Zaradi pomanjkanja delavcev, gradbenega materiala in sprememb v načrtu je bila zgradba končana 8. februarja 1967 in šele tedaj predana delovnemu kolektivu. Skromne slovesnosti so se udeležili predstavniki občine Maribor, podjetja Slavbar, Zavoda za prosvetno pedagoško službo, Osnovne šole Martina Konšaka in delavci Osnovne šole Slave Klavore. Priložnostna govora sta imela podpredsednik občine Srečko Ježovnik in ravnateljica Marija Medved. Ključ šole je sprejel Ernest Pratneker, predsednik sveta delovne skupnosti.
Osnovno šolo Slave Klavore je ustanovila občinska skupščina Maribor-Tezno na seji 25. 5. 1966 z odločbo številka 022-28. Šolski okoliš je zavzemal del naselja Tezno v trikotu med železniško progo Maribor-Ljubljana, Murnovo ulico in Stražunskim gozdom. Nova šola je razbremenila Osnovno šolo Martina Konšaka. Obiskovalo jo je 1700 učencev. Pouk so imeli v treh izmenah in tudi na dveh šolah.
NARODNA HEROJINJA SLAVA KLAVORA (1921–1941)
Rojena je bila v Mariboru 11. 5. 1921, umrla pa je v mariborskem zaporu 24. 8. 1941. Živela je v družini s sedmimi otroki, oče Ferdo je bil doma iz okolice Bovca. Družina, v kateri je bil prisoten tudi alkohol, je bila revna. Tako je bila Slava že upornica v svoji družini. Drugače pa so njena otroška leta bila zabavna ob Dravi, s kopanjem v njej in ribolovom. Prijateljici je našla v Liziki in Ivanki Jančar. V poletnih mesecih se je srečevala z Lojzetom in Mirkom Fajdigo, Lovrom in Ivanom Polančičem ter s Simonom in z Ivanom Jančarjem. Vsem je bilo skupno, da so bili nekaj starejši od nje. Vsi so govorili o revoluciji in nemškem boju za oblast, tako so že pred vojno delovali v skupini, ki se je zavzemala za družbene spremembe. Slava je obiskovala srednjo ekonomsko šolo. Kot srednješolka je spoznala Vero Hochmilen, s katero sta prekolesarili Dravsko dolino, se odpeljali v Trento, prehodili vso Pohorje. To je bil čas, ko je veliko brala. Spoznala je tudi študenta zagrebške univerze Maksa Durjavo in gimnazijca Bojana Ilicha. Z vsemi temi znanstvi je spoznala revolucionarno vzdušje. Obiskovala je različne študijske krožke. Leta 1939 je končala srednjo šolo, nato se je vpisala na Ekonomsko fakulteto v Zagrebu. Bila je stara dobrih 18 let.
V začetku drugega semestra so jo izvolili v aktiv celice. Osemnajstletno dekle je mirno in preudarno govorilo na sestankih ter vzbujalo med tovariši spoštovanje. Nazadnjaški Cvetkovičev režim pa je čedalje huje dušil napredno gibanje. Začeli so razpuščati študentska društva. V prostore znanega levičarskega društva Svetlost je 27. januarja 1940 vdrla policija in zaprla 14 študentov. Na univerzi so imeli komunisti tudi ostro borbo s frankovci in privrženci Hrvatske seljačke stranke.
Komunisti so se v teh združenjih borili za izboljšanje socialnih razmer študentov. Po dolgi borbi so 1. 4. 1940 odprli dom študentk in v upravni odbor tega doma je bila izvoljena Slava. V domu študentk so Slavo poznali po odločnih stališčih. Vedno se je zavzemala za dekleta. Čeprav je Slava kot študentka živela zelo revno, ji beda ni mogla do živega. Vsa je bila prežeta z veliko vero v novi svet.
Fašizem je zanetil drugo svetovno vojno. Mladi komunisti so demonstrirali proti vojni. Iz leta v leto so študentje težje živeli. Zaman so prihajali v Mačkov kabinet s svojimi prošnjami. Namesto pomoči se je na univerzi pojavljala policija. Toda študentje so bili neuklonljivi. Študentje in delavci so skupaj manifestirali s pesmijo, z vzkliki in zahtevami. Med njimi je zanosno stopala v sprevodih po ulicah tudi Slava.
Začetek druge svetovne vojne je doživela v Mariboru, ki je bil poln nemških uniform in zastav. Slava je bila zanesljiva komunistka, zato je sodelovala s Slavkom Šlandrom, sekretarjem pokrajinskega komiteja komunistične partije Slovenije, in z Bojanom Ilichom, sekretarjem zveze komunistične mladine Jugoslavije. Že 29. aprila 1941 so v Volkmaerjevem prehodu sežgali dva nemška avtomobila, nato začeli zbirati orožje, trositi letake. V posameznih delih mesta pa je imela Slava zanesljive družine, pri katerih so se dogovarjali o odboru in nadaljnjih akcijah proti okupatorjem. V stanovanju Mare Čepičeve v Kolodvorski ulici je pomagala pri delu pokrajinskega komiteja komunistične partije Slovenije. Uspešno je širila mrežo osvobodilne fronte in prenašala tajna sporočila. V začetku junija 1941 je bila na pohodu na Pohorje, kjer so se začeli zbirati prvi pohorski partizani. Slava je bila še naprej delavna – kot kurirka in skrbna sodelavka odporniškega gibanja.
Julija 1941 so starše izselili v Srbijo, sodelavci pa so Slavi predlagali, naj se umakne v Kranj, vendar je vseeno ostala v Mariboru. Da bi se izognila aretaciji, je menjavala obleko, barvo las, stanovanja. Tako je včasih tudi Mara ni spoznala. Potovala je med Mariborom, Celjem, Ptujem, Trbovljami, Prekmurjem in prenašala skrivne materiale. Na teh potovanjih je spoznala Vaneta Šiftarja. Gestapo je 7. avgusta zjutraj vdrl v stanovanje Mare Čepičeve v Kolodvorski ulici in so jo odpeljali, v stanovanje pa so postavili zasedo. Prihajali so aktivisti in drug za drugim padali v roke okupatorju. Slavo je zaradi hrabrosti, ker ni želela izdati sporočila, gestapovec zelo pretepel. Slavko Šlander ji je hotel pomagati, a mu ni uspelo, tudi njega so pretepli. Oba so odpeljali v sodnijske zapore. Sledili so Slavini najtežji in najstrašnejši dnevi v življenju.
Zasliševanje je trajalo kar 18 dni. Kljub izčrpanosti je veliko telovadila, da si je nabrala moči. Na zasliševanju od nje niso izvedeli ničesar. Ponoči 8. avgusta so jo odpeljali v graški zapor in znova se je nanjo zgrnila groza zasliševanj, mučenj in ponižanj. V mariborski zapor so jo spet pripeljali 15. avgusta. V mračni celici med štirimi mrzlimi stenami je čakala na smrt. Dne 24. avgusta se je v zaporu dogajalo nekaj nenavadnega, vsi so tekali po hodnikih in v ozračju je bilo čutiti napetost. Poklicali so Slavo, zbrali so se za dolgo mizo na dvorišču zaporov. Nek uniformirani Nemec je začel brati imena tistih, ki so zaradi upora proti državi obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Slava je po prebrani obsodbi prva zaklicala: “Živela komunistična partija!”. Talci so potem zapeli pesemVstanite sužnji, iz prekletstva. Nemški vojaki so pet obsojencev postavili pred skladovnico drv. Slava je stala na skrajnem koncu vrste. Zaslišali so se streli. In omahnila je.
Zjutraj, 25. avgusta, je bilo mesto polepljeno z rdečimi plakati “Bekanntmachung…”. Zapisanih je bilo trinajst imen, med njimi tudi ime Slava Klavora.
Vsi v mestu so govorili o junaški smrti Slave Klavore. Nešteto ust je s spoštovanjem in ponosom izgovarjalo ime dekleta, ki je tako neustrašno žrtvovalo svoje mlado življenje.
Po osvoboditvi ji je ljudska oblast Federativne ljudske republike Jugoslavije dala najvišje priznanje – postala je NARODNA HEROJINJA.
