V nedeljo, 28. 05. 2023 smo se odpravili v Turčijo na zadnjo mobilnost v okviru Erasmus+ projekta. Z Brnika smo odleteli proti Istanbulu, od tam pa v Konyo. Z nekaj urnim postankom na letališču v Istanbulu in rahlo zamudo poleta za Konyo, smo varno in srečno prispeli na cilj.
Prvi dan: Svečana otvoritev je potekala na šoli. Po uvodnem programu smo z učenci imeli delavnice, spoznali šolske prostore, prijazne in gostoljubne zaposlene šole ter starše gostitelje.
Drugi dan: Odpravili smo se na celodnevni izlet, kjer smo spoznali tradicionalno vaško življenje, tretjo največjo podzemno jamo in slikovito morsko mestece Side.
Tretji dan: Obiskali smo Hišo eksperimentov Mega. Učenci so se preizkušali v znanju iz robotike, kemijskih poskusov, umetnosti in poznavanju Turčije.
Četrti dan: Imeli smo številne dejavnosti v naravi. Najprej smo si ogledali park Mega, potem so sledile aktivnosti, ki smo jih zaključili z barbeque kosilom. Učenci so prejeli tudi prisrčno darilo.
Peti dan: Naš zadnji dan se je začel odvijati v Planetariumu Konya, nadaljeval s šolsko poslovilno proslavo in zaključil z ogledom predstave krasnih Dervišev.
V soboto, 03. 06. 2023 smo zaključili našo peto mobilnost v okviru Erasmus+ projekta v Turčiji. S Konye smo najprej odleteli proti Istanbulu, od tam pa v Ljubljano. Varno in srečno smo prispeli domov.
Vtisi naših učencev:
Lukas Pavić, 7. b: V nedeljo smo se ob 4. 30 zjutraj dobili pred šolo. S kombijem smo se odpeljali na letališče v Ljubljano. Imeli smo dva leta. Prvi je bil precej udoben in lep, drugi tudi. V Istanbulu smo čakali kar šest ur. Spoznal sem, da je to največje letališče na svetu. Na cilj smo prispeli zvečer. Konya je zelo lepo mesto, ima veliko znamenitosti. Tam prometna pravila sploh ne veljajo. Ljudje se peljejo tudi čez rdečo luč. Slovenci radi rečemo, da nekdo kadi kot Turk. To res velja. Ljudje kadijo kot za stavo. Pogosto mislimo, da so Turki zelo revni, vendar to ne drži. Imajo zelo bogate predele. In če je kaj urejeno, potem so to parki. Tam tudi radi preživljajo popoldneve. Njihovo znanje angleškega jezika je precej slabo, vendar so kljub temu zelo gostoljubni ljudje. Za vsak obrok smo dobili najmanj pet jedi. Njihovi specialiteti sta čaj in kava. Pijejo jih vedno in povsod. Ko smo se morali posloviti od gostiteljev, nam je bilo precej hudo. Res so bili zelo prijazni. Nazaj smo imeli dva leta in domov smo prispeli zvečer. Meni je bila ta izkušnja všeč in bi jo ponovil še stokrat.
Vidjan Kure Unger, 7. b: V nedeljo smo se iz Maribora odpravili v Turčijo. Zgodaj zjutraj smo se dobili pred šolo, kjer smo počakali taxi in odšli na Ljubljansko letališče. Ko se je taxi odpeljal, smo ugotovili, da smo v njem pozabili enega od potnih listov. Joj, kakšne volje je bil naš učitelj. Ko smo stvar uredili, smo se vkrcali na letalo in odleteli na letališče Istanbula. Presenečen in začuden sem bil nad njegovo velikostjo. Res je veliko, saj velja za največjega na svetu. Poleteli smo v Konyo, kjer so nas pričakali gostitelji. Moj je imel sestro in zelo ljubko muco in bil več kot glavo večji od mene. Odpeljali smo se v njihov dom, a ugotovil sem, da ne znajo preveč dobro angleško. Bil sem precej presenečen nad njihovo vožnjo. Če se pri nas peljeta še dva avtomobila skozi rdečo, potem se jih pri njih pelje vsaj še dvajset. Prvi vtis ni bil ravno najboljši, vendar se je precej hitro spremenil. Na bolje. Stanovali so v bloku, a so imeli zase pol nadstropja. Bilo je tako lepo in čisto, da sem kar gledal. zelo so bili prijazni. Moj gostitelj mi je odstopil svojo sobo. Ko pa sem prišel v kuhinjo, me je čakalo okoli 12 jedi. Samo?! Kar smejalo se mi je. Ko sem vse poskusil, sem bil že pošteno sit. Z mano so ravnali kot z lastnim otrokom. Med obiskom sem en dan bil bolan. Tako lepo so skrbeli zame. Vsako uro so me vprašali, če kaj rabim. Hvaležen sem jim zelo. Še nekaj dni po odhodu so mi pisali, da me pogrešajo. Ugotovil sem, da četudi pri Turkih ni reda, so zelo prijazni do svojih gostov in bi zanj naredili čisto vse. In velika zahvala gre učiteljici in učitelju, da sta me vzela s seboj in sta tako lepo za nas skrbela.
Mirnes Kunić, 7. b: Ko smo šli v Turčijo je na poti do Ljubljane sošolec založil potni list. Ker je bila nedelja, smo porabili precej časa, da smo doklicali taxi, ki je že odpeljal. Na srečo se je vse dobro izteklo in smo odleteli v Istanbul. Jaz nisem še videl večjega letališča. Tam smo preživeli nekaj časa, saj smo čakali na naslednji let za Konyo. Moji gostitelji so živeli zelo skromno, ampak smo se imeli lepo. Bili so prijazni. Najbolj pri srcu mi je bila njihova papiga. Popoldneve smo preživljali z ogledi mesta. Bilo je zanimivo. Ko je prišel čas, da se vrnemo domov, sem bil srečen in istočasno tudi žalosten. Prvi let je bil precej stresen, saj je bilo veliko turbulenc in smo bili malo prestrašeni, da bo šlo kaj narobe. Na srečo se je vse dobro izteklo in sem bil zelo srečen, ker sem videl starše. Dolgo smo se pogovarjali o tem, kako je bilo v Turčiji.
Jaka Vipotnik, 7. b: Tega projekta sem se več mesecev zelo veselil. Takoj, ko sem izstopil iz letala, sem vedel, da sem daleč od doma. Vse je bilo drugače od zraka, temperature, prometa – vse. Družine so nas čakale pred letališčem. Hitro sem dobil zelo dober vtis. Ko smo se vsedli v avto, sem se hotel pripasati, ampak pasa v avtu sploh ni bilo. LOL. Bil sem začuden. Takoj, ko sem prišel so me pogostili, kot bi bil v hotelu. Hrana je bila zelo dobra, samo meso je bilo malo bolj začinjeno, kot smo vajeni. Vse naslednje dni sem bil zelo navdušen. Videl sem veliko njihovih znamenitosti. To je bila ena izmed boljših izkušenj v mojem “lajfu”.
Lija Jarc, 6. b: Zgodaj zjutraj v nedeljo smo se s kombijem izpred šole odpravili na letališče v Ljubljano. Na letališču je čas hitro minil. To je bili zame prvo potovanje z letalom. Leteli smo do Istanbula, kjer smo na drugo letalo za let do Konye čakali 6 ur. Zvečer, ko smo prispeli v Konyo, so nas na letališču pričakali naši gostitelji. Mene je pričakala gostiteljica z mamo. V rokah sta držale čudovite balone. Javni prevoz v Turčiji je drugačen. Zdelo se mi je, kot da so samo trije mestni avtobusi. Večino vozil za prevoz oseb pa je podobno kombijem. Na takšnem sem se peljala tudi jaz. V nekaterih osebnih avtomobilih sploh ni varnostnih pasov, tam kjer pa so pa jih ne uporabljajo. Vozijo kar čez rdeče luči ter zelo hitro. Hrana je zelo drugačna, ponavadi je pekoča. Pri gostiteljici doma kadijo v hiši in avtu. Nekateri proizvodi so v trgovinah veliko cenejši kot pri nas. V Turčiji uporabljajo valuto, ki se imenuje turška lira. Ko sem se peljala po ulici, kjer sem živela, se mi je zdelo, da je ulica vsakič drugačna. To mesto je zelo veliko. Presenetilo me je, da so nekateri ljudje znali zelo dobro angleščino. Ko smo odhajali domov smo se na letališču poslovili. Malo sem bila žalostna, saj sem se imela zelo lepo. Bila pa sem seveda še bolj vesela, da bom videla svoje najbližje. Let iz Konye doIstanbula je bil malo strašljiv, saj so letalo premetavale turbulence. Naposled se je vse dobro končalo in prispelii smo domov, kjer sem se ponovno dobro naspala v svoji postelji.
Kratka predstavitev: https://www.canva.com/design/DAFk93xI-IY/Mup_u2jAuN292sVlRlWmEg/edit?utm_content=DAFk93xI-IY&utm_campaign=designshare&utm_medium=link2&utm_source=sharebutton
